Zgodovina

V sedaj znanih zgodo­vinskih virih se cerkev sv. Lenarta na Krtini prvič omenja 27. avgusta 1458.

Kakšna usoda je to krtinsko cerkev doletela, ni znano; morda so jo požgali Turki ali pa je bila kako drugače uničena. Dobski župnik Lenart Sevdel, ki je bil hkrati tudi kamniški župnik in gorenjski naddiakon, je 23. septembra 1494 krtinskima ključarjema izročil priporočilno pismo za oglejskega patriarha, s katerim ga prosi, da naj jima da dovoljenje, da bi smela pobirati miloščino za zidavo nove cerkve na Krtini. Prejšnje cerkve torej ni bilo več.

Takrat nova - sedanja cerkev je bila sezidana že pred letom 1500 in takrat se že omenja „vicarius ecclesiae sancti Leonardi de Scherenpuchel"; tako se je namreč imenovala Krtina. Hkrati je staro nemško ime „Scherenpuckel" veljalo tudi za bližnji grad Češenik. Kakšno zvezo sta imela grad Češenik in cerkev na Krtini, ni znano. Na vprašanje, ali je češeniški grad prvotno stal na Krtini, ali so češeniški gospodje morda dali tu pozidati samo kapelo ali cerkev, bi morda dalo odgovor arheološko izkopavanje.

Škof Rajnald Scarlichi je ob vizitaciji 2. ok­tobra 1631 o cerkvi sv. Lenarta zapisal, da je zelo lepa, zgrajena na desetih stebrih in brez kora. Na vzhodni strani je imela tri oltarje. Srednji sv. Lenarta s kamnito menzo je bil sicer posvečen, a je bil brez tablic in prtov. Na desni ali listni strani je bil oltar sv. Roka, na levi ali evangeljski strani pa oltar Preblažene Device. Na isti strani je bil še četrti, neposvečeni oltar; škof je zahteval, da naj ga pomaknejo k zidu, za oltarje pa priskrbijo potrebno opremo.

Na portalu iz moravškega peščenjaka na se­verni strani so vidne začetnice F. K. P. V. in letnica 1640, ki spominja na večja obnovitvena dela. Gotska vrata so vgradili tudi v južni steni, bila pa so bolj široka kot sedanja; spodnji del gotskega portala do zgornjega roba temeljnega zidca je namreč še ohranjen.

Generalni vikar Filip Trpin je krtinsko cerkev pregledal 23. maja 1668. O tem je v Nadško­fijskem arhivu v Ljubljani ohranjen zapisnik, ki kar precej pove o krtinski cerkvi. S posvetilne listine, ki je visela pri velikem oltarju, je prepi­sal, da je cerkev 27. avgusta 1458 posvetil škof Fortunat, generalni vikar - namestnik oglejskega patriarha Ludvika. Obletnico posvečenja cerkve so praznovali na prvo nedeljo po sv. Janezu Krstniku. Veliki oltar sv. Lenarta s kamnito menzo je bil posvečen hkrati s cerkvijo, to je leta 1458. Oprema iz prvotne cerkve torej ni bila uničena.

Oltar na evangeljski strani, ki je imel tudi kamnito mizo, je bil takrat posvečen Svetemu Duhu, a so ga leta 1668 imenovali oltar sv. Roka. Vizitator Trpin je zahteval, da naj Kužno sliko s tega oltarja odstranijo in nadomestijo s sliko Svetega Duha. Slika je predstavljala Boga Očeta, ki meče strele na zemljo; na zemlji pa kleče Kristus, Marija, sv. Janez Krstnik in sv. Rok ter prosijo za zemljane. Tudi tretji oltar na listni strani je bil po Trpinovem poročilu že leta 1458 posvečen Mariji. Četrti oltar, postavljen v čast sv. Roku, še ni bil posvečen. Na njem je bil star kip sv. Lenarta. Vizitator je predlagal, da naj soseska oltar opremi na čast sv. Roku, ali pa naj ga odstrani, da ne bo zavzemal prostora.

Nato je Trpin opisal, da ima gotska cerkev na Krtini enoten strop, dve vrsti po pet stebrov, v vzhodni steni tri okna, v severni dve in v južni dve; vsa so bila gotska in so segala do stropa, le da se niso dala odpirati. Okna v vzhodni steni so zakrivali oltarni nastavki. Cerkev je imela tri vrata, a so bila brez kropilnikov.

Okoli cerkve je bilo visoko obzidje z močnimi vrati, kot so pri trdnjavah, imelo pa je tudi dva stolpa. Zvonik je bil ločen od cerkve in vključen v trdnjavsko obzidje, v njem sta bila dva zvonova. Vse strehe, na cerkvi in obzidju, so bile krite s kamnitimi ploščami, najbrž s skrilom.


Redne maše so bile na žegnanje, na veliko­ nočni in binkoštni ponedeljek ter na praznik sv. Roka, 16. avgusta.

Ahitektura cerkve

Prvi slovenski umetnostni zgodovinar, dobski rojak Janez Flis, je v svoji knjigi Stavbinski slogi v letu 1885 opisal tudi slog krtinske cerkve. Dve vrsti stebrov, po pet v eni vrsti, delita cerkev v tri enako visoke in enako široke ladje. Posebnost, ki je nima nobena druga gotska cerkev na Slovenskem, je v tem, da so vse tri ladje enako dolge. Cerkev je sicer brez prezbiterija, le pri zadnjih dveh stebrih je vzhodni del ladje dvignjen za dve stopnici.

Stebri so osmerokotni, spodaj okrogli, zgoraj brez kapitlov in preidejo v rebra. Obokan strop ima pravokotna in diagonalna rebra z žlebiči. Ob stenah se rebra opirajo na profilirane konzole; konzoli v prezbiteriju pa zaključujeta dve glavi, moška in ženska. Na rozetah ali sklepnikih so podobe svetnikov, na primer sv. Roka, sv. Lenarta ter Marije, zvezde in druge figure.

Cerkev je dolga 19,5 metra, široka 10, visoka pa 7,5 metra.

Po krtinskem urbarju je pisec Kronike Dobovske Ivan Vrhovnik povzel nekaj zanimivosti. Ob dozidavi zakristije v letu 1748 so gotska okna na vzhodni strani zazidali; okna v severni in južni steni pa spremenili v pravokotna in baročna. S tem je krtinska cerkev izgubila značilnost gotske cerkve. Že tedaj so za glavnim oltarjem, ko so ga odmaknili, da so prebili vhod v zakristijo, našli freske.

V letu 1769 je cerkev dobila novo ostrešje (stroški so znašali 352 goldinarjev). Streha je trikapna, na zahodni strani pa ima čop. Kritina iz skrila je bila v letu 1995 v celoti zamenjana, sredstva sta prispevali Občina Domžale in Re­publika Slovenije.

Napis nad glavnim vhodom: ZIRKU SPUZANA 1837, je spominjal na večja obnovitvena dela v prvi polovici 19. stoletja.

Za časa župnikovanja Leopolda Albrehta so leta 1886 po navodilih umetnostnega zgodovinarja Janeza Flisa skušali cerkvi vrniti prvotni gotski videz. Baročna okna so spremenili v gotska, in sicer tri v južni in tri v severni steni. Barvno steklo za okna so dobili iz steklarne v Linzu na Ba­varskem. V tem letuje cerkev dobila tudi nov tlak.

Naslednje leto so vgradili dva kakovostna neogotska portala. Na portalu na južni strani je letnica 1897. Nad glavnim vhodom na zahodni strani je na traku napis: BLIŽAJ S STRAHOM DUH SE MOJ 1897. Nad vrati je okroglo got­sko okno s krogovičjem, zastekljeno z barvnim steklom. V višini ostrešja je še prvotno gotsko okno s krogovičnim zaključkom. Na vogalih so iz moravškega peščenjaka vidni vogelni kamni. Ko so v letu 1990 obnovili fasado, so zazidana okna v ometu zunaj označili. Na notranji strani pa so hkrati z obnovo fresk zid iz oken odstranili do gotskih okvirov s krogovičjem.

Freske

Ko so leta 1886 vzidali okna, je Ana Zarnik-Kovačeva iz Krtine pod beležem opazila slike. Tako sta bili konec 19. stoletja odkriti freski Zadnja sodba na južni strani ter Rojstvo in Prihod sv. Treh Kraljev na severni. Ker sta bili razmeroma slabo odkriti, je kazalo, da sta nastali okrog leta 1460. Pri natančnejšem preučevanju je bilo ugotovljeno, da freske niso ostanek v letu 1458 posvečene cerkve, ampak da so bile naslikane po dograditvi nove cerkve med leti 1494 in 1500. Hkrati je bilo ugotovljeno, da sta bila obod in obok pozidana okrog leta 1500, šele nato pa da so bile stene poslikane. Dokaz za to, da freske niso starejše kot obok, so slikani okviri (bordura), ki dosledno obrobljajo konzole in rebra oboka, kar ne bi bilo mogoče, če obok ne bi bil starejši kot freske. Na vzhodni steni je France Golob ugoto­vil, da sega fresko omet čez vzidano rebro nad konzolo. Tako je povsem razumljivo, da sta mora­la biti prej vzidana konzola in rebro, šele nato je bil čeznju dodan fresko omet.

Lev Menaše v vodniku Cerkev sv. Lenarta na Krtini in cerkev sv. Andreja na Dolah (pri Sv. Andreju pri Moravčah) sicer po imenu nezna­nega mojstra imenuje Mojstra Zaprtega vrta. Za takšno poimenovanje seje odločil zaradi izjemne kompozicije Zaprtega vrta v cerkvi sv. Andreja pri Moravčah. O krtinskih freskah pa za njihove­ga mojstra in pomočnike ugotavlja: „Označimo ga lahko kot slikarja, ki je izhajal iz tradicije idealistične smeri poznogotskega plastičnega realizma; to smer pri nas najbolje predstavlja Maski mojster, ki mu je včasih dr. France Štele krtinske freske sploh pripisoval. Danes vemo, da velika časovna razlika med spomenikoma (maske freske so nastale leta 1467) že sama po sebi izključuje istega avtorja, je pa mogoče, da je bil Mojster Zaprtega vrta učenec Maškega mojstra. Poleg drugih podrobnosti za to domnevo govori tudi dejstvo, da sta oba uporabljala grafične predloge istega umetnika, znamenitega nemškega grafika iz sredine 15. stoletja, mojstra E. S. Od tega je bil Mojster Zaprtega vrta v času, ko je slikal freske v krtinski cerkvi, tako odvisen, da skoraj ni naredil figure ali kompozicije, na kateri ne bi mogli razbrati vplivov nemškega grafika. Tu bi poudaril samo dva primera. Ilustraciji dokazuje­ta, daje krtinska izvedba motiva Noli me tangere očitno povzeta po grafiki Mojstra E. S.; edino očitno razliko je opaziti v primeri lopate Kristusa-vrtnarja, ki v Krtini moli čez naslikani okvir - gre za iluzionistično prevaro trompe Voeil, ki je ena od osebnih značilnosti Mojstra Zaprtega vrta. Po grafični predlogi Mojstra E. S. pa je posneta tudi velika kompozicija Križanja na vzhodni steni vse do za naše okolje ne posebno značilnih detajlov, kot sta zlasti opazni perspektivični skrajšavi glav hudobnega razbojnika in rimskega vojščaka na konju.

Dela Mojstra Zaprtega vrta še najlaže pre­poznamo po značilnem obraznem tipu: ponavadi je like slikal v rahlem zasuku v levo ali desno, ki pa ga ni najbolje obvladoval, zato usta vedno stojijo nekoliko postrani. Obrazi so ovalni, poteze plastične, a ne ostre; lasje in brada so vedno rahlo nakodrani, najbolj značilne pa so obrvi, ki se ob nosnem korenu vedno zasukajo rahlo navzgor in dajejo upodobljencem značilen ,nesrečni' videz; tudi ta detajl je naš slikar vsaj v osnovi povzel po Mojstru E. S. S tem pa ga veže še nekaj: oba sta se s profili spopadala zelo redko, kadar pa se v njunem delu le pojavijo, učinkujejo že kar karika-turno grobo, pri čemer je najbolj opazen ogromen nos.

Še ena značilnost Mojstra Zaprtega vrta je že omenjeni trompe Voeil, ki v krtinski cerkvi dose­že vrhunec z iluzionistično upodobitvijo obeh "nastavkov" stranskih oltarjev, levega z motivom Imago pietatis in desnega z Marijo z otrokom, sv. Barbaro in sv. Katarino (ki z levico v še stop­njevanem iluzionizmu prek naslikanega okvira sega k Jezusu, v desnici pa drži prstan - gre torej tudi za motiv njene mistične zaroke). Oba "nastavka" sta pri nas izjemna, slednji pa je obli­kovan tako kvalitetno, da ga lahko imamo za naj­boljši mojstrov izdelek. Zanimivo pa je, da dru­gače perspektive ni obvladal in da se mu je kraji­na vedno spet spreminjala v nekakšne kaširane kulise. In ne nazadnje je njega in njegovo delavni­co mogoče spoznati še po ponavljajočih se šablo­nah, ki jih je uporabljal za slikanje okvirov fresk in zastorov v vseh cerkvah, ki jih je poslikal.

Slogovno je torej Mojster Zaprtega vrta pre­cej konservativen slikar, ki je novejše pobude spreminjal samo v redkih, tako rekoč ,modnih' nadrobnostih. Njegovo delo je precej bolj ne­navadno po vsebinski plati, pri čemer pa je treba upoštevati, da so tu pomembno, če ne celo od­ločilno vlogo odigrali naročniki.

Tudi naročnika krtinskih fresk ne poznamo po imenu, vemo pa, kakšen je bil, saj ga vidimo na donatorskem portretu desno od vhoda v zakristijo, kako kleči pred patronom cerkve, sv. Lenartom: možak je v bogati posvetni obleki, verjetno graščak iz Češenika, na katerem ozemlju je stala cerkev. O njem pa vemo še nekaj: poznal je spise krščanskih humanistov in razumel način, ki so ga ti uporabljali za prepričevanje vernikov, to svoje znanje pa je izkoristil pri sestavljanju programa freske.

Prva značilnost krtinskih fresk je poudarjanje osrednje Kristusove vloge. To se v primerjavi z mnogimi drugimi sočasnimi slovenskimi cikli fresk (na primer Sv. Andrej pri Moravčah ali z onim v cerkvi sv. Primoža nad Kamnikom) kaže v zmanjšani Marijini vlogi: Marija se na krtinskih freskah pojavlja velikokrat, a samo enkrat (na prizoru Marije Zavetnice s plaščem) v ,glavni' vlogi; na drugih prizorih nastopa ,samo' kot Kristusova mati. Dalje: naročnik je želel poudariti predvsem Kristusovo učlovečenje, njegovo žrtev in možnost odrešitve, kije bila ljudem s to žrtvijo dana, temu in drugim zgledom pa ni pozabil postaviti nasproti kar se da ostrega opomina Poslednje sodbe. Na krtinskih freskah torej tako kot v spisih krščanskih humanistov Kristus na­stopa predvsem kot Odrešitelj in kot Sodnik.

Cikel začenja Oznanjenje, torej trenutek Kristusovega učlovečenja, na vrhu levega dela vzhodne stene. Vsebinsko mu sledijo Obiskovanje, Rojstvo in Pohod ter Poklon Treh Kraljev. Na severni steni: za slednjega je poleg raznih žanrskih detajlov zelo značilen motiv preiskujočega po­gleda, ki ga stari kralj upira v z Marijino kretnjo še posebej poudarjena otrokova ledja in se tako prepričuje, daje Jezus resnično rojen kot popoln človek z vsemi človeškimi udi - prizor, ki je v Sloveniji redek, ni pa izjemen, saj ga na primer srečamo že na več kot pol stoletja starejših freskah v podružnični cerkvi sv. Radegunde v Srednji vasi pri Šenčurju. (Na krtinski freski je - mimogrede -treba opozoriti še na en zanimiv detajl, na pripra­vljeno risbo, ki so jo restavratorji odkrili na po­škodovanem delu Pohoda na levi strani.)

Sledi prizor dvanajstletnega Jezusa, ki s star­šema zapušča tempelj (torej motiv, ki poudarja Kristusovo mesijanstvo), na šestem prizoru pa je končno upodobljen trenutek Kristusovega žrt­vovanja, Križanje, ki ga znova najdemo na vzhodni steni pod Oznanjenjem: namen Kristusovega učlovečenja je tako izpolnjen in prvi vsebinski krog fresk sklenjen. Drugega nakazujeta predvsem prizora Treh Marij ob grobu in Noli me tangere, manjka pa tisti najpomembnejši, ki sodi še pred njiju, namreč Kristusovo vstajenje. Zdi se mi verjetno, daje bil ta (tudi za krščanske humaniste) ključni prizor upodobljen na zdavnaj izginulem gotskem velikem oltarju, ki je bil - kot bomo še videli - s freskami vsebinsko kar se da tesno povezan.

Kristusu-odrešitelju se na drugih freskah pridružuje Kristus-sodnik, veselju opomin, ki ga lahko razberemo iz slikarij v južnem delu cerkve na oboku. Tu nas naročnik in umetnik najprej opozarjata na zglede apostolov in svetnikov, ki se z orodji mučeništva ali s prizori svojih junaštev postavljajo pred gledalci, med njimi srečamo na oboku Samsona, ki trga leva (in je v tem prizoru predpodoba Kristusa, zmagovalca nad satanom), sv. Evstahija, ki kleči pred jelenom s križem v rogovju, in sv. Jurija, ki ubija zmaja; tudi ti trije junaški, ,viteški' prizori, od katerih sta prva pri nas izjemna, govore za plemiškega naročnika. O njem in njegovi izobraženosti pa končno pričajo tudi prizori z emblemskimi živalmi, kijih nekoliko prikrite najdemo med rastlinskim okrasjem stropa: tu opazimo pelikana, ki (kot Kristus vernike) s svojo lastno krvjo obuja mladiče v življenje, enorožca v devičinem naročju (torej simbol Kristusa v Marijinem), leva z mladiči (kijih - spet kot Kristus vernike - mrtvorojene oživi šele s svojim dihom), pa zmagovitega orla in grifona, ki sta tudi lahko Kristusova simbola - ali pa, kot vse druge priljubljene heraldične živali.

Najostrejši opomin pa seveda predstavlja Poslednja sodba. Na freskah v Krtini jo srečamo kar dvakrat; na južni steni je Mojster Zaprtega vrta s pomočniki naslikal eno največjih in najlepših variant v Sloveniji, na kateri vidimo vrsto oseb, od angelov z buzinama na oboku do angelov z Arma Christi, Orodji Kristusovega trpljenja, na steni, Kristusa-sodnika v mandorli med apostoli, Marije in Janeza Krstnika v vlogi priprošnjikov za mrtve, ki za njima vstajajo iz grobov, do nebes, pred katerimi sprejema izbrane sv. Peter, na levi, in peklenskega žrela s pogubljenimi na desni spodnji strani freske. Z istim motivom se v precej skrajšani obliki srečamo še na sredini oboka, kjer je poleg štirih evangelistov z njihovimi simboli znova upodobljen Kristus kot sodnik med angeli z Arma Christi.

Ponavljanje motiva Poslednje sodbe na kr­tinskih freskah je zelo nenavadno: očitno je sli­karija nastala v času, ko so bile poslednje reči lju­dem veliko v mislih in ko so bili vedno bolj pre­pričani, da se bliža konec sveta. K takšnim mislim so spodbujali divji turški napadi, še bolj pa zaokrožena letnica 1500 - in to je še en razlog, zaradi katerega je krtinske freske mogoče postaviti tik pred ta s strahom pričakovani datum.

Misel na konec sveta je ljudi plašila, še veliko bolj utemeljeno pa so se bali Turkov. O tem in drugih realnih strahovih priča še ena krtinska freska, ki jo precej poškodvano najdemo na desni strani Poslednje sodbe. Kljub temu, da je v glavnem uničena, jo je mogoče rekonstruirati: na vrhu je bil upodobljen Bog Oče, ki je hotel kaznovati grešno človeštvo s puščicami ali z mečem; pod njim je nesrečnike v varstvo svoje­ga plašča (njegova leva polovica s pod njim skrivajočimi se cerkvenimi stanovi je ohranjena) vzela Marija, kot priprošnjik pa se je pridružil tudi Kristus, ki opozarja na svoje, s krvavimi sragami pokrito telo.

Toliko o Mojstru Zaprtega vrta in njegovem delu v krtinski cerkvi. O njegovih pomočnikih seveda vemo še veliko manj; še najbolj izrazit je tisti, ki je sodeloval pri poslikavi stropa in ki ga spoznamo po bolj gotsko elegantnih figurah s poudarjeno S-linijo - takšna je na primer postava svetnice v srednjem vzhodnem kvadratu oboka.

Freske na Krtini je v glavnem v letih 1974-1976 odkril in zavaroval akademski konservator Miha Pirnat iz Jarš s sodelavci. Hkrati je potekala tudi obnova cerkve znotraj in zunaj. Dela so bila končana v letu 1982.113

Oltarji

Freske na vzhodni steni krtinske cerkve so bile tako zasnovane, da so bile prvotno sestavni del vseh treh oltarjev ali oltarnih na­stavkov. Freske same kažejo, da je bil oltar sv. Lenarta od začetka na sredi, Marijin pa na desni strani vzhodne stene. Pozneje, ko so naročali lesene oltarje, je bilo več sprememb in zamenjav oltarjev, iz vizitacijskih zapisnikov smo nekatere že omenili, druge pa povzemamo po župnijskem arhivu.

V letu 1625 je cerkev dobila nov oltar, Valvasor poroča, da je imela cerkev v njegovem času tri oltarje: sv. Lenarta, sv. Jedrti in sv. Roka.

Dne 23. novembra 1668 je krtinsko cerkev pregledal generalni vikar Trpin in jo natančno opisal. Iz tega zapisnika izvemo, da so bili tedaj v cerkvi štirje oltarji: veliki oltar sv. Lenarta je bil posvečen skupaj s cerkvijo in je imel kamnito mizo. Hkrati je bil posvečen oltar sv. Duhu na evangeljski strani, ki pa so ga pozneje preimenovali v oltar sv. Roka. Oltarna slika je predstavljala razjarjenega Boga, ki meče strele na zemljo. Na zemlji klečeči Kristus, Marija, sv. Janez Krstnik in sv. Rok pa prosijo za zemljane. Miza je bila kamnita. To sliko so leta 1668 zamenjali z novo, ki predstavlja sv. Duha nad apostoli. Iz posvetilne listine, ki je visela v cerkvi, je Trpin prepisal, da je bil Marijin oltar na listni strani posvečen skupaj s cerkvijo leta 1458. Četrti oltar, sv. Roka, ni bil posvečen. Na njem je stal star kip sv. Roka. Trpin je ukazal, naj oltar opremijo z vsem potrebnim ali pa odstranijo. Isti Trpin je 2. septembra 1673 ponovno pregledal cerkev. Ugotovil je, da je oltar sv. Duha že dobil novo sliko. Ker oltar sv. Roka zaradi pomanjkanja sredstev še vedno ni bil posvečen, je zahteval, naj se odstrani, kip sv. Roka pa prenese na veliki oltar. Od tedaj je torej sv. Rok na glavnem oltarju.

Bratovščina Kraljice presvetega rožnega venca je v letu 1725 v krtinski cerkvi postavila nov Marijin oltar.

Naslednje leto so dobski župnik Mihael Kregar in krtinski ključarji dali 160 goldinarjev za novi oltar, svečnike in drugo oltarno opremo. Kronist meni, da so najbrž tedaj ali pa leta 1731, ko so imeli spet izdatke, na evangeljski strani postavili oltar sv. Janeza Krstnika.

V letu 1748 so dobili nov kip sv. Lenarta, naslednje leto pa so bili trije kipi pozlačeni in pobarvani.

V letu 1771 ali 1772 sta bila ob vizitaciji posvečena dva oltarja.

Oltar sv. Lenarta

Kronist poroča, da so bili stari krtinski oltarji domač in okoren izdelek ter da je mojster poskušal posnemati baročni slog. Zato so ob prenavljanju cerkve v gotskem slogu leta 1887 radovljiškemu kiparju Ivanu Vurniku naročili nov veliki oltar sv. Lenarta in stranski oltar Roženvenske Matere božje. Kiparju je izdelal v neogotskem slogu. Oltarja je 28. avgusta 1887 slovesno blagoslovil tedanji semeniški spiritual Janez Flis. Isti kipar Vurnik je nato izdelal še oltar sv. Janeza Nepomuka.

Na leseni menzi velikega oltarja sta ob tabernaklju dva polihromirana in 63 centimetrov visoka angela. V osrednji oltarni niši je 130 centimetrov visok, lesen in polihromiran kip soseskinega patrona sv. Lenarta.

Ob njem sta 130 centimetrov visoka polihromirana kipa, na levi sv. Jedrti in na desni sv. Apolonije. V niši zgoraj je kip sv. Roka.

Stranski oltar Roženvenske Matere božje

V glavni vdolbini je lesen in pozlačen kip Ro­ženvenske Matere božje (130 cm), delo Ivana Vurnika iz Radovljice. Ob straneh sta lesena in pozlačena kipa (120 cm). V niši zgoraj je lesen kip sv. Florijana. Od vzhodne stene so oltar v letu 1976 prestavili k severni steni.

Oltar sv. Janeza Nepomuka

V glavni vdol­bini je lesen in pozlačen kip sv. Janeza Nepomuka (130 cm). Na straneh sta dva lesena in pozlače­na kipa, na desni je sv. Jakob (120 cm). Nad osrednjo vdolbino je lesen kip sv. Antona Puščavnika (64 cm). Leta 1976, ko so odkrivali in restavrirali freske na vzhodni steni, so oltar pre­stavili na južno stran ladje.

Vsi trije psevdogotski oltarji so bili v letu 1976 obnovljeni.

Oltar Svete Družine

Ob severni steni je na kamniti menzi najstarejši krtinski oltar Svete Družine. Osrednji del oltarja je slika Svete Družine (olje, platno, 146 x 84 cm) z bogatim rezljanim in zgoraj polkrožno zaključenim okvirom. Ob sliki sta dva vijačasta lesena in pozlačena stebra, ki nosita gredo in zgornji del oltarja. Stebra zaključujeta dve angelski glavici, desna je bila le­ta 1955 odnesena; ta pa je nova. Na lesenih podstavkih z angelskima glavama je na desni strani kip sv. Janeza Krstnika, na levi pa sv. Janeza Evangelista. Kipa sta lesena, polihromirana in visoka 105 centimetrov. V atiki je slika Marije z Jezusom (olje, platno, 100 x 60 cm). Na deski pod sliko so precej nerazločni začetnici L. J. in letnica 1859. Nad sliko in pod njo sta dve angelski glavi­ci, na gredi pa dva angela. Zgornji polkrožni za­ključni del oltarja sloni na dveh bogato rezljanih stebrih. Oltar je iz konca 17. stoletja. Včasih je oltar zgoraj zaključevala gotska plastika, relief Kristusa med dvema apostoloma iz okrog leta 1500, kije bil pritrjen na sredi zgornje polkrožne zaključne grede s poudarjenima segmentoma.

Na antependiju so na sredi upodobljeni sv. Ana, Joahim in Marija ter na stranskih poljih rože (olje, platno, 95 x 168 cm).

Prižnica

Prižnico je leta 1770 izdelal dobski mizar Anton Majhen. V letu 1888 sojo zamenjali z novo, v gotskem slogu; na balustradi so bili reliefi štirih evangelistov. Ob obnovi so v skladu s pokoncilskim bogoslužjem prižnico odstranili.

Klopi

V letu 1888 je cerkev dobila nove klopi.

Bandero

Najstarejše krtinsko bandero omenja vizitator Filip Trpin že leta 1668. V letu 1727 je cerkev dobila novo bandero, to so v letu 1777 obnovili.

Križev pot

Križev pot (olje, platno, 52 x 41 cm) je iz leta 1846; zanimiv je zlasti zaradi napi­sa v bohoričici. Štirinajsta postaja je signirana: Andrej Jane...t (morda Janežič) 1846. V juniju istega leta gaje blagoslovil frančiškan iz Kamnika. Slike in okvire je v letu 1985 obnovil restavrator Ivan Pavlinec iz Ljubljane.

Orgle in kor

Krtinska cerkev je kor in orgle dobila v letu 1910. V juliju istega leta so se Krtnici za izdelavo orgel dogovorili z Ignacijem Zupanom za 1600 goldinarjev. Tako je podjetje Bratov Zupan iz Kamne Gorice orgle s sedmimi registri in gotsko omaro kot svoje 118. delo za krtinsko cerkev izdelalo do začetka novembra. Prvič so se oglasile 5. novembra, naslednji dan pa jih je dobski rojak in generalni vikar Janez Flis slovesno blagoslovil.

Po naročilu ključarja Jakoba Klopčiča je arhitekt Jože Plečnik zasnoval preureditev no­tranjosti krtinske cerkve. Predlagal je, da naj bi kor znižali na en meter od tal, tako bi tudi orgle postavili nižje. Ker bi morali zapreti glavni vhod, Krtinci načrta niso sprejeli.

 

Zvonik

Zvonik so že v času gradnje tabora kot obrambni stolp postavili ločeno od cerkve in ga vključili v obzidje. Ohranjene ima še vse gotske elemente, male in velike line. Ko je leta 1924 zvonik dobil novo ostrešje so ga od prejšnjega za tri metre znižali. Na fasadi so še vidne posledice druge svetovne vojne.

 

Mežnarija na Krtini

Pod taborskim obzidjem je včasih stala koča, v kateri je stanoval cerkovnik. Kočije pripadalo tudi nekaj cerkvenega zemljišča, a mežnar je moral za uživanje nekaj prispevati k razsvetljavi cerkve. V letu 1762 je soseska zgradi­la nov hlev.

Vizitator Ivan Cerar je 28. maja 1686 v vizitacijski zapisnik zapisal, da cerkvenec - mežnar stanuje v Taboru. Pred letom 1772 so to zapisali tudi v krtinski cerkveni urbar. Mežnar je v stolpu poleg vhoda stanoval do leta 1863, ko je soseska sezidala sedanjo mežnarijo ob vhodu na poko­pališče. Takrat so podrli obrambni stolp z dvižnim mostom, prek katerega je bil vhod v tabor. V mežnariji vzidan kamen z napisom 1620 IBS najbrž pomeni čas gradnje stolpa, ki je bil leta 1863 podrt.